Reka na nebu: zakaj je let domov krajši od leta tja

Odprite katero koli povratno rezervacijo, ki jo imate za to jesen, in poglejte oba časa leta – od vrat do vrat, ne uro na odhodni tabli. Na marsikateri progi trajanje poleta v eno in drugo smer ni enako. Isto letalo, ista razdalja, pa je let domov po voznem redu za dvajset ali trideset minut krajši od leta tja.

Ta razlika ni napaka pri zaokroževanju, in kmalu bo še večja. Od sredine septembra se pas vetra približno deset kilometrov nad vašo glavo začne pospeševati, pospešuje pa vse do februarja. On odloča, kako dolgo traja vaš let, koliko goriva porabi, kako turbulenten je potovalni del leta in – na slab dan – ali bo letalo naslednji polet opravilo pravočasno. Nihče na krovu ga nikoli ne vidi.

Reka zraka na desetih kilometrih

Kjer se hladen polarni zrak sreča s toplejšim subtropskim, nastane meja, na vrteči se Zemlji pa se veter vzdolž te meje organizira v hiter, sploščen trak: polarni curkasti tok. Nahaja se približno 9 do 12 kilometrov visoko, poteka večinoma od zahoda proti vzhodu in se vije v ogromnih zankah, ki pod seboj vlečejo vreme na tleh. Zato je zemljevid za vremensko napovedjo pogosto bolj slika curka kot slika tal.

Veter v njegovem jedru pogosto presega 150 km/h, sredi zime pa najmočnejša jedra presežejo 300. Curkasti tok ni redek pojav – nad Evropo je prisoten skoraj vse leto, le da je enkrat hitrejši, drugič počasnejši, enkrat bolj severno, drugič bolj južno.

Za potnika na sedežu v vrsti 26 je nerodno predvsem to, da potniška letala potujejo na višini 10 do 12 kilometrov – naravnost skozi ta tok. A320 ali 737 se giblje s hitrostjo približno 840 km/h glede na zrak okoli sebe, ta zrak pa se giblje tudi sam. Če prištejemo še 150 km/h hrbtnega vetra, letalo nad tlemi doseže skoraj 1,000 km/h. Če ga obrnete v isti veter, doseže le okoli 690. Na štiriurnem odseku poti to ni malenkost.

Zakaj se prebudi septembra

Curkasti tok poganja temperaturna razlika. Večji kot je kontrast med polarnim in subtropskim zrakom, močneje piha. Julija je ta kontrast najšibkejši: skrajni sever je imel za seboj mesece dnevne svetlobe, gradient je blag, curek pa počasnejši in leži višje, pogosto lenobno nad Islandijo in Skandinavijo.

Od poznega avgusta se Arktika hitro ohlaja, medtem ko subtropi ostajajo topli. Gradient se iz tedna v teden strmi, curek pospešuje in se pomika proti jugu, kjer leži čez severni Atlantik, Irsko, Britanijo in severno Francijo. Do januarja doseže polno moč in se ustavi točno tam, kjer potekajo evropske letalske poti proti Atlantiku.

Letalske družbe to upoštevajo pri načrtovanju. Zimski vozni red, ki se začne zadnjo nedeljo v oktobru – letos 25. oktobra – ni preprosto poletni vozni red z manj leti. Za sezono se na novo zapišejo tudi predvideni časi letov, zato ima lahko ista proga januarja daljše predvideno trajanje kot avgusta, ne da bi se pri njej sicer karkoli spremenilo.

Kateri od vaših letov to dejansko občuti

Nizkocenovna omrežja so polna prav prve vrstice: poleti na zimsko sonce iz srednje in vzhodne Evrope proti Kanarskim otokom in Madeiri, neskončen promet v Dublin in Lizbono, jesenski skoki do Keflavíka. Če letite s katerim koli od njih, že leta plačujete davek curkastega toka, ne da bi vedeli, kako se imenuje.

Pot se na novo izriše dvakrat na dan

Letalski načrt ni ravna črta med dvema letališčema. Zgradijo ga nekaj ur pred odhodom na podlagi najnovejše napovedi vetra, računalnik pa izbere najcenejšo pot skoznje, ne najkrajše. Na dan z močnim curkom bo letalo, ki leti proti zahodu, brez pomislekov poletelo precej severneje ali južneje od neposredne poti, da se izogne najhujšemu čelnemu vetru, medtem ko bo letalo proti vzhodu naredilo ovinek, da ujame najhitrejše jedro toka, ki ga lahko doseže.

Nad Atlantikom je to formalizirano. Severnoatlantske proge so niz vzporednih avtocest na nebu, ki jih dvakrat na dan na novo izrišejo kontrolorji v Ganderju in Shanwicku: en sklop čez noč za val proti vzhodu v Evropo, drugega čez dan za val proti zahodu iz nje. Njihov položaj se premika s curkom, včasih tudi za več sto kilometrov iz enega dne v drugega.

Če ga izkoristite, kot je treba, postanejo številke nenavadne. Februarja 2020, ko je nevihta dodatno okrepila curkasti tok čez Atlantik, je letalo British Airways 747 progo New York–London preletelo v 4 urah in 56 minutah – najhitrejšem doslej zabeleženem podzvočnem preletu. Če na tak dan letalo obrnete v drugo smer, pa dobite težavo z gorivom: dovolj močan čelni veter lahko ozkotrupno letalo na poti proti zahodu prisili v tehnični postanek, ki ga sicer nikoli ne bi potrebovalo.

Za nizkocenovno letalsko družbo je čas leta preprosto denar – gorivo, delovne ure posadke in rezervni čas v voznem redu, ki ga je itak zelo malo. En sam dolg jutranji polet proti čelnemu vetru tiho použije rezervni čas za vsak naslednji polet, ki ga to letalo opravi v preostanku dneva.

Grobi robovi

Curkasti tok nima sten, ima pa robove, ob katerih hiter zrak drsi mimo počasnejšega. Prav v tem strigu se skriva turbulenca jasnega neba. Turbulenca jasnega neba je različica, ki je ne izda noben oblak in nima radarskega odboja, ki bi opozoril posadko. Pojavi se iz čistega modrega neba, zato se lučka za varnostne pasove včasih prižge, ko je zunaj skozi okno na videz popolnoma mirno.

Ob tem je vredno ostati miren. Tovrstna turbulenca je vprašanje udobja in morebitnih poškodb, ne pa konstrukcijska težava – letala so grajena z ogromnimi varnostnimi rezervami prav zanjo. Poškodujejo se tisti, ki niso na sedežu ali nimajo pripetega pasu, po kabini pa letijo predmeti, ki so ostali nepritrjeni na mizici.

Jeseni se spremenita dve stvari. Curek se okrepi, zato je treba preleteti več striga. In spremeni se vzrok: poletni sunki nad Evropo so večinoma termika in nevihtne celice, ki jih posadka vidi in se jim lahko izogne, zimski sunki pa so pogosteje turbulenca jasnega neba, ki je nihče ne vidi. Raziskava Univerze v Readingu iz leta 2023 je pokazala, da se je huda turbulenca jasnega neba nad severnim Atlantikom med letoma 1979 in 2020 povečala za približno 55 odstotkov, kar sledi vse močnejšemu in ostrejšemu curku.

Pet stvari, ki jih lahko naredite s tem

1. Berite predviden čas leta, ne časa odhoda. Dva leta, ki na isti progi vzletita ob 07:00 v različnih mesecih, nista isti let. Svoj dan načrtujte glede na predvideni čas prihoda in ga preverite v trenutku rezervacije, namesto da predpostavljate, da še vedno velja lanski poletni čas.
2. Rezervo časa dajte na progo proti zahodu. Če presedate sami na ločenih vozovnicah, je proga proti zahodu tista, ki je med oktobrom in marcem daljša. Na tej strani želim tri ure, ne devetdeset minut – in prav potovanje z eno samo torbo, ki nikoli ne zapusti vaše rame, je tisto, kar sploh omogoča, da tanka rezerva preživi, zato je naša oprema zasnovana okoli ene ročne prtljage, ki leti brezplačno.
3. Progo proti zahodu letite zgodaj. Zamude se skozi dan letalske družbe kopičijo, polet proti čelnemu vetru ob 06:30 pa ima pred seboj še ves preostali vozni red, da izgubljeni čas nadoknadi. Isti polet ob 20:00 te možnosti nima.
4. Voznega reda ne zamenjajte za zamudo. Če je vaš januarski povratni let 25 minut daljši od avgustovskega, je to letalska družba, ki je preprosto iskrena glede vetra. Lep, a nikoli točen podatek je slabši.
5. Pas pripet, steklenica pospravljena. Kadar koli sedite, imejte varnostni pas rahlo pripet, odprto kavo in prenosnik pa umaknite z mizice, ko je let že tako ali tako nemiren. Če ste občutljivi na gibanje, so sedeži nad krilom ali tik pred njim najbliže težišču letala in se najmanj premikajo.

Na kratko

Curkasti tok je največja posamezna spremenljivka pri tem, kako dolgo traja evropski let, in prav zdaj se za to sezono vklaplja. Vzhod je popust, zahod je račun. Rezervo časa načrtujte v skladu s tem, in ko januarja na enajstih kilometrih nad Atlantikom v kabini postane nemirno, se spomnite, da to ni letalo, ki bi imelo težave – to je rob reke, ki je ne morete videti.